ŽENSKE ZADEVE
Če bi Richard Tognetti predlagal Žensko za osrednjo temo festivala v dobrih starih časih, bi imela z njegovim predlogom problem.
Svojčas so Lacan, Freud in Jung resda sodili v moj repertoar kavarniških debat, v resničnem življenju pa smo ženske v naši družini vselej na hitro opravile s patriarhalno-mačističnimi, sprva družinskimi in kasneje poklicnimi vzorci. Če ne drugače, s hudomušnostjo in humorjem. In na enak način smo opravile tudi s feminizmom, ženskimi revijami in žensko viktimizacijo.
V tem kontekstu sem bila tudi na področju umetnosti prepričana, da vsakršna, tudi dobronamerna, segregacija ne koristi niti umetnosti niti umetniku. Le kdo bi si želel, da je njegovo delo deležno pozornosti samo zato, ker je opredeljen kot ženska ali kot slovenski skladatelj, mariborski umetnik, kot Rom, Jud, gej …? V svetu glasbe naj ne bi bilo specialnih Olimpijad. Nadarjenost, kreativnost, ambicioznost, delavnost, predanost … niso atributi, ki bi bili bolj značilni za neko določeno spolno, rasno, nacionalno, regionalno, etnično, starostno ali versko pripadnost. Ko govorimo o glasbi, je torej edino pomembna glasba in edino merilo odličnost.
Res je, da nimamo ženskih Beethovnov in Mozartov. Glasbeno ustvarjanje je moška zadeva – ‚Männersach‘, je menil Richard Strauss in številni drugi pred, pa tudi za njim. Razen redkih izjem ženske v preteklosti niso bile deležne izobraževanja ter možnosti ustvarjanja in podpore na področju moških zadev. Dinamični vrtinec dejstev in razmišljanj, ki jih v pričujoči knjižici niza Aljaž Zupančič, tako govori tudi o včasih pozabljenih in pogosto utišanih podobah žensk skozi zgodovino glasbe.
A danes živimo v drugem času. Doba enakih možnosti za izobraževanje rojeva vse več uspešnih žensk, tudi umetnic – ustvarjalk in poustvarjalk. Zakaj bi torej izpostavljali ustvarjalnost žensk in dajali vtis, da gre za zapostavljeno subkulturo?
Preden si prislužim pečat ženske z mizoginimi pogledi in jezo drage Satu Vänskä, zastavonoše letošnjega osrednjega projekta z naslovom Ženska, si oglejmo še drugo plat medalje.
Enake možnosti za vse in stremljenje k tako imenovani odličnosti je danes tako v umetnosti kot tudi na številnih drugih področjih seveda zgolj plakaten kliše; slepilo in pesek v oči za bistveno vprašanje o tem, kdo dejansko postavlja merila in odloča o odličnosti.
Je to kulturna politika države, ki se skriva za zapletenimi postopki, komisijami in kolektivnimi odločitvami? Je to pohod centralizma? So to kulturniški lobiji, tisti pri koritu, ki ščitijo svoje interese in ohranjajo status quo? Je to finančna kriza ali preprosto kriza vrednot in teror populizma?
Ali pa so to programske politike, ki jim je vsaj v našem svetu tako imenovane resne glasbe neudobno zavzeti držo kritične angažiranosti in se v večini primerov še vedno uspešno upirajo novostim in negujejo imidž konservativnosti, zadrtosti in elitizma? So to po drugi strani programske politike, ki se kanonizaciji klasične glasbe upirajo z uvajanjem trivialnosti in pretvezo o priročnih marketinških orodjih?
Gre seveda za sočasno vrenje številnih dejavnikov, ki še kako vplivajo na merila odličnosti. Kri, znoj in solze, če uporabimo Churchillove besede, niso danes niti bistveni niti merodajni.
In zato je potrebno tudi na žensko ustvarjalnost gledati s pragmatičnega vidika. V splošnem kaosu arhitekture nevidnih zidov in steklenih stropov, ki velikokrat definira današnje umetniško ustvarjanje, je ženska še toliko bolj zapostavljena. Tudi, če so v zadnjih letih popustili celo Dunajski filharmoniki in zaposlili nekaj žensk in tudi, če kritiki koncertov, ki jih dirigirajo ženske, ne ocenjujejo več samo njihovih salonarjev, kot se je to dogajalo Simone Young in tudi, če se je Kaija Saariaho kot edina skladateljica na seznamu stotih največ izvajanih opernih komponistov uspela prebiti na 96-to mesto.
Ameriška skladateljica Sarah Hersh je v tej zvezi zaključila: ˝Samo zato, ker smo izvolili Obamo, v Ameriki še nismo rešili rasnih problemov.˝
Zato je prav, da damo tokrat besedo ženski, četudi v kontekstu spolne segregacije v glasbi. In še toliko bolj prav, ker ji damo besedo zato, ker je ženska in ni del moških mreženj ali kulturnopolitičnih vzvodov.
Ženska je torej rdeča nit, ki bo na nek način povezovala večino koncertov letošnjega festivala. Tudi tokratna tema ni rigidno zastavljena, je večplastna, včasih izzivalno, spet drugič eksperimentalno naravnana. Pod vodstvom Richarda Tognettija jo bodo soustvarjali številni odlični, domači in tuji izvajalci, dirigenti, solisti, komorni glasbeniki in seveda člani orkestrov SNG in Festivala Maribor.
Ker ženske zadeve stanejo, velja na tem mestu izreči zahvalo Mestni občini Maribor, Ministrstvu za kulturo in številnim pokroviteljem, partnerjem in koproducentom. V vlogi osrednjega koproducenta festivala tudi letos nastopa Narodni dom Maribor, kot koproducenta posameznih koncertov pa še SNG Maribor in glasbeni cikel Musikabende iz sosednjega Gradca.
V imenu vseh, obilo glasbenih užitkov,
Brigita Pavlič
direktorica Festivala Maribor