KRATKE BIOGRAFIJE AVTORJEV POSAMEZNIH PROGRAMOV

RICHARD TOGNETTI - violina, skladatelj in dirigent

»Richard Tognetti sodi med najbolj karakterne, prodorne in strastne violiniste, ki jih lahko danes slišite.« The Daily Telegraph (VB)

Richard Tognetti je avstralski violinist, skladatelj in dirigent. Rodil se je v Canberri, odraščal pa v Wollongongu. Je umetniški direktor in vodja Avstralskega komornega orkestra. Študiral je na Glasbenem konservatoriju v Sydneyu, podiplomski študij pa nadaljeval pri mariborskem profesorju Igorju Ozimu na Konservatoriju v Bernu, kjer je leta 1989 med vsemi absolventi solisti dobil tudi prestižno nagrado Tschumi. Kasneje istega leta ga je odbor Avstralskega komornega orkestra imenoval za umetniškega vodjo in vodilno violino. Takrat je bil star samo 25 let, danes pa je že več kot 20 let umetniški vodja tega orkestra, ki se je v tem času uveljavil kot eden najkvalitetnejših komornih orkestrov na svetu. The Times ga je oklical celo za »najboljši komorni orkester na planetu«. Tognetti je mnogostranski violinist, izvajalec glasbe na starih, modernih in električnih inštrumentih. Poznan je tudi po priredbah skladb pomembnih skladateljev, kot so Janáček, Szymanowsky, Paganini, Beethoven, Ravel in Satie, kar je znatno razširilo repertoar Avstralskega komornega orkestra. Kot solist in dirigent sodeluje Tognetti s pisano druščino umetnikov. Preizkusil se je tudi kot soskladatelj filmske glasbe za hollywoodski film Master&Commander, kjer je obenem deloval kot tutor zvezdniku Russellu Crowu in izvajalec nagrajene filmske glasbe. Soustvaril je tudi glasbo za film Horrorscopes. Kar tri prestižne avstralske univerze so Richardu Tognettiju podelile častni doktorat, avstralska vlada pa ga je leta 1999 nagradila z najvišjim državnim priznanjem »National Living Treasure«. Igra na violino Guarneri del Gesù iz leta 1743, ki mu jo je podaril anonimni avstralski donator.

MARKO LETONJA - dirigent

Slovenski dirigent se je po več kot desetletnem vodenju Slovenske filharmonije kmalu uveljavil na mednarodnem glasbenem prizorišču. Po odhodu iz Slovenije je bil tri leta umetniški vodja Simfoničnega orkestra in Opere v Baslu. Leta 2008 je postal stalni gostujoči dirigent orkestra v Melbournu, 2012 je prevzel umetniško vodenje Filharmoničnega orkestra iz Strasbourga, kakor tudi umetniško vodenje Tasmanskega simfoničnega orkestra. Med zadnje izjemne uspehe štejemo gostovanja v Dunajski državni operi (Hoffmanove pripovedke, Pikova dama) in Ženevi (Medea).

Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, in sicer naprej klavir pri profesorju A. Bertonclju, nato pa še dirigiranje pri profesorju A. Nanutu. Obenem je študiral dirigiranje tudi pri profesorju O. Suitnerju na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost, kjer je diplomiral leta 1989. Uspešnemu debiju z Orkestrom Slovenske filharmonije leta 1987 so sledili nastopi po Sloveniji in v tujini, s katerimi je pritegnil nemalo pozornosti.
Nastopil je v opernih hišah v Milanu, Neaplju in Rimu, v Španiji, Avstriji, Nemčiji, nekdanji Češkoslovaški, na Madžarskem, Japonskem, v Izraelu in v ZDA. Redno gostuje na odrih prestižnih glasbenih ustanov, kot so milanska Scala, Deutsche Oper Berlin, Opera du Rhin Strasbourg, Teatro Sao Carlos Lisbona idr. Med vrhunce njegove bogate kariere sodijo koncerti na festivalu na Dunaju s tamkajšnjimi simfoniki (in H. Schiffom), nastopi z Orkestrom Münchenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom Basel (in K. Zimermanom), prav tako pa tudi produkcija opere Pikova dama v ženevskem Grand Theatru, opere Nabucco v dresdenski operni hiši Semperoper, Vec Makropulos v milanski Scali, Wagnerjev Nibelunški prstan v Lizboni in Strasbourgu, Tosca v Stuttgartu, Romeo in Julija v Veroni in Wagnerjev Leteči Holandec ter Janačkovi Zapiski iz mrtvega doma v Strasbourgu.
Do 2007 je bil glasbeni direktor in šef-dirigent Simfoničnega orkestra Basel, kjer so pod njegovo taktirko nadvse uspešno izzvenele tudi nove produkcije del, kot so Tannhäuser, La traviata, Čarostrelec, Boris Godunov, Tristan in Izolda, Rigoletto in Don Giovanni. Njegove uspehe v Švici dokazujejo tudi številni posnetki na zgoščenkah.
Poleti 2010 je na veliki avstralski turneji vodil orkestre iz Aucklanda, Brisbana in Melbourna, za Opero Australia pa je v Melbournu in Sydneyju dirigiral operi Rigoletto in Figarova svatba. Sledile so produkcije oper Somrak bogov in Rosenkavalier v Strasbourgu 2011, La traviata v Sydneyju 2011 ter Hoffmannove pripovedke v milanski Scali 2012.

JOSEPH TAWADROS

Pri zgolj 31 letih je Joseph že uveljavljen kot eden izmed svetovnih vodilnih skladateljev in izvajalcev na oudu oz. arabski lutnji. Virtuoz neverjetne raznolikosti in občutljivosti, se pojavlja v koncertnih dvoranah po vsem svetu, kjer očara občinstvo s svojo briljantno tehniko, strastnim muziciranjem in privlačnim načinom izvedbe. Vedno pripravljen na prestavljanje meja in spoprijemanje s tradicionalnimi glasbenimi oblikami in ritmi, ga njegova prizadevanja vodijo do številnih edinstvenih sodelovanj. Do sedaj je posnel 11 glasbenih albumov. Za zadnje tri albume je prejel tri zaporedne nagrade (v letih 2012, 2013 in 2014) ARIA (Australian Recording Industry Awards) v kategoriji najboljšega albuma glasbe svetov (Best World Music Award), kar je izredna redkost.

Joseph je prebivalec Avstralije od leta 1986 in je zaslužen za širjenje glasu o arabski lutnji v zahodni kulturi, prav tako pa je dobil priznanje tudi v arabskem svetu, kjer so ga leta 2009 povabili k sodelovanju v žiriji mednarodnega tekmovanja igranja na oud v Damasku (Damascus International Oud competition), leta 2010 pa je sodeloval tudi pri prvem festivalu arabske lutnje v Istanbulu.
Joseph je kot osrednji protagonist gostoval predvsem po Evropi, Ameriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu, kjer je sodeloval z umetniki, kot so mojster na tabli Z. Hussain, mojster na sarangi S. Khan, mojster na bendžu B. Fleck, J. Abercrombie, J. Patitucci, J. DeJohnette, C. McBride, M. Stern, R. Bona, R. Ayers, J. DeFrancesco, H. Johnson, J. L. Matinier, I. Gitlis, C. Salzburg, C. Lindberg, N. Finn, K. Noonan, R. Tognetti in Avstralski komorni orkester med mnogimi drugimi. Prav tako je gostoval s Sydneyskim simfoničnim orkestrom in Simfoničnima orkestroma iz Adelaidea in Pertha. Je med dvajsetimi na lestvici najvplivnejših umetnikov v Sydneyu, prav tako pa je bil med finalisti na izboru za mladega Avstralca leta 2013.
Leta 2014 je bil nominiran za nagrado 'Mladi Avstralec leta', bil je med zadnjimi štirimi nominiranci za NSW, istega leta pa je prejel tudi Premierjevo nagrado za umetnost in kulturo. V letu 2015 je nastopil kot gost solist na turneji z R. Tognettijem in Avstralskim komornim orkestrom. Predstavili so program osmih izvirnih kompozicij Josepha Tawadrosa v kombinaciji z Vivaldijevo glasbo.

MEOW MEOW

Post-post modernistična diva predstavlja edinstveno blagovno znamko, oziroma tako imenovani kabaret ´kamikaze´ – predstavo, ki je hkrati hipnotična, poetična, navdihujoča in zastrašujoča. Spektakularna kraljica šansonov se lahko pohvali z razprodanimi sezonami od newyorškega Lincoln centra in berlinskega bara Jeder Vernunft do londonskega Apollo Theatre in sydneyske Operne hiše. Opisujejo jo kot ‘senzacionalno´ (Times VB), ´kraljico šansona´ (Berliner Zeitung) in eno od petih izvajalcev leta (The New Yorker) ter ‘fenomen’ (Avstralski mediji). Večkrat nagrajena Meow je med drugim sodelovala z imeni kot so D. Bowie, P. Bausch in M. Barišnikov. Za številne mednarodne umetniške festivale in prizorišča je ustvarila izvirna dela. Izvajala je od Brecht/Weilla Opera za tri groše z londonskimi filharmoniki, Schuberta in Schumanna z orkestrom, Andriessen z Losangeleškimi filharmoniki, pa vse do turneje s punk zvezdo Amando Palmer in zasedbo The Dresden Dolls. Nastopila je na londonskem West End-u v gledališču Michela Legranda in Kneehigha v Cherbourških dežnikih in se na West End vrnila s serijo solo koncertov v gledališču Apollo. Imela je številne kritiško zelo odmevne sezone njenih izvirnih del v londonskem Southbank centru, vključno s predstavami, ki nosijo naslove Meow Meow's Little Match Girl, Feline Intimate in nazadnje Apocalypse Meow: Crisis is Born.

Otvarjala je sezono 2014 gledališča Berkeley Rep z novimi glasbeno-gledališkimi deli pod naslovom: An Audience with Meow Meow. S predstavo, ki jo je režirala E. Rice, se je podala na ameriško turnejo. Prejela je nagrado Fringe Edinburškega mednarodnega festivala, nagrado Green Room, nagrado Helpmann, nagrado sydneyskih gledaliških kritikov in newyorško nagrado za umetniške nastope Fanklin Furnace. Je prejemnica ustvarjalne štipendije Sidney Myer Foundation.
V prihodnje bo nastopala v Sedem smrtnih grehov  z orkestrom Victoria, v načrtih so tudi nadaljnja sodelovanja z B. Humphriesom in Avstralskim komornim orkestrom (ACO) – izvedli bodo izgubljena in prepovedana dela Weimarja, album s Pink Martini in predstave s simfoniki iz Oregona in Londonskimi filharmoniki.

NATHAN BRAUDE - viola

Mlad belgijsko-izraelski violist se hitro razvija v enega najbolj obetavnih violistov svoje generacije. Nastopil je na številnih svetovnih prestižnih koncertnih prizoriščih, vključno z dvorano Wigmore v Londonu, Théâtre de la Ville v Parizu, Concertgebouw v Amsterdamu in Palais des Beaux-Arts v Bruslju. Prav tako se je pojavil kot solist v številnih orkestrih, vključno z Bruseljsko filharmonijo, orkestrom National de Lille, filharmoničnim orkestrom Royal de Liege, simfoničnim orkestrom Vlaanderen, simfoničnim orkestrom iz Limburga, orkestrom Evropskih solistov Luksemburg itd.

Nathan se je udeležil številnih festivalov, ki vključujejo “Projekt Martha Argerich” v Luganu, Festival Ravinia v Chicagu, Festival francoskega radia v Montpellierju in Festival Juventus, kjer je bil leta 2008 nominiran za nagrado. Od leta 2010 redno nastopa na recitalih skupaj s svojo ženo P. Leschenko.
Dosedanji vrhunci obsegajo Bartokov koncert za violo in Paganinijevo Veliko sonato za violo s simfoničnim orkestrom iz Limburga, Berliozevo Harold v Italiji (Harold en Italie) z Bruseljsko filharmonijo pod taktirko dirigenta M. Tabachnika v Palais des Beaux-Arts v Bruslju, debije z recitali v Théâtre de la Ville v Parizu ter v Palais des Beaux Arts in številne komorne glasbene koncerte v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu.
Njegov prvi posnetek za založbo Fuga Libera, z zbranimi deli za violo belgijskega skladatelja J. Jongena, je bil sprejet z odličnimi kritikami. Nathanovi nedavni posnetki vsebujejo Dvořákov klavirski kvartet op. 87, izdan pri založbi EMI Classics kot del serij “Martha Argerich in prijatelji: v živo iz festivala Lugano 2012”. Septembra leta 2014 pa je bila za založbo Avanti classic izdana njegova prva zgoščenka z recitali, ki jo je posnel skupaj s P. Leschenko.
Ob svojih koncertnih nastopih, Nathan poučuje na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Ghentu, v Belgiji.
Nathan igra violo Pietra Giovannija Mantegazza (Milano, 1772).

SATU VÄNSKÄ

V letu 2004 je bila imenovana za pomočnico vodje Avstralskega komornega orkestra.
Rojena je na Japonskem v družini finskega porekla, kjer se je že v svojem tretjem letu starosti seznanila z igranjem na violino. Leta 1989 se je z družino preselila nazaj na Finsko in nadaljevala študij skupaj s P. Sutinen na konservatoriju v Lahtiju in na Akademiji Sibelius. Od leta 1997 se je izpopolnjevala pri profesorici A. Chumachenco na Visoki šoli za glasbo v Münchnu, kjer je študij tudi končala in leta 2001 diplomirala.
V letu 1998 jo je Sinfonija iz Lahtija imenovala za »mlado solistko leta«. Leta 2000 je bila nagrajenka Nemške glasbene fundacije in je od leta 2001 dalje igrala pod okriljem Live Music Now Foundation, ki jo ustanovil lord Y. Menuhin; tako je dobila priložnost nastopiti z glasbeniki, kot so R. Lupu in H. Schiff.
V okviru redne koncertne dejavnosti, kakor tudi na številnih gostovanjih in festivalih v Avstraliji, Evropi, ZDA in na Japonskem, redno nastopa kot koncertna mojstrica in solistka z Avstralskim komornim orkestrom (ACO).
Kot predana komorna glasbenica se je 2012 predstavila na recitalu v Operni hiši v Sydneyju, v okviru prestižnega koncertnega cikla Utzon Room Music Series.
Igra na violino 1728/9 Stradivarius, ki je v lasti sklada glasbil Avstralskega komornega orkestra.

POLINA LESCHENKO - klavir

Rodila se je v Sankt Peterburgu in začela pod mentorstvom očeta pri šestih letih igrati klavir. Dve leti pozneje je kot solistka debitirala z Leningrajskim simfoničnim orkestrom v St. Peterburgu. Študirala je s S. Leschenkom, V. Margulisem, P. Gililovim, A. Rabinovičem-Barakovskim in C. Eltonom. Pri šestnajstih je z odliko diplomirala na Kraljevem konservatoriju v Bruslju.

Nastopila je v številnih pomembnih evropskih koncertnih dvoranah, med njimi v Barbican v Londonu, Gaveau v Parizu in dvorani Verdi v Milanu. Povabljena je bila na Fêtes musicales v Biarritzu, Chopinov festival na Poljskem, festival Villars v Švici, festival v mestu La Roque d’Anthéron, bordojski festival, Srečevališče Marthe Argerich v Beppuju (Japonska), imela je recitale v Bruslju, Strasbourgu, Anconi, Leedsu, Berlinu, Rheingauu, Luxembourgu in Harrogatu. Februarja 2006 je debitirala s Halléjevim orkestrom. Kot komorna glasbenica redno nastopa s C. Polterom, M. Majskim, M. Drobinskym, I. Gitlisom, R. in G. Capuçonom. Njeni posnetki obsegajo solistično in komorno glasbo, izšli so pri založbah EMI Music in Pure Music.
V sezoni 2014/15 nastopa P. Leschenko ob nastopih z orkestrom tudi na številnih recitalih s P. Kopatchinskajo v dunajski Konzerthaus, Concertgebouwu  v Amsterdamu in v dvorani Wigmore, junija 2015 pa z violončelistko S. Gabetta na mednarodnem glasbenem festivalu v Istanbulu.
Leta 2003 je posnela svojo prvo zgoščenko za EMI v serijah ‘Martha Argerich presents …’ z deli Liszta, Chopina, Kreislerja/Rahmaninova, Brahmsa in Bacha/Feinberga. Prav tako je posnela odlično sprejeto zgoščenko komorne glasbe Prokofjeva z M. Argerich, C. Poltero in R. Lakatosem, za založbo Avantclassic, s katero ima pogodbo za snemanje.  Njena zgoščenka s posnetki recitalov predstavlja Lisztove skladbe, vključno s sonato v b-molu. Izdana je bila maja 2007 s strani založbe Avantclassica. Zgoščenka je prejela številne nagrade. Pred kratkim je bil kot del serij ‘Martha Argerich and Friends Live’ izdan posnetek s Sekstetom Glinke, posnetim na festivalu v Luganu.
Med leti 2009 in 2012 je Polina vodila mednarodni oddelek za klavir na Kraljevem kolidžu za glasbo in gledališče v Cardiffu. Od septembra 2013 je profesorica klavirja na Kraljevem konservatoriju v Antwerpnu (Belgija). Trenutno prebiva z družino v Bruslju.

KAREN VOURC’H

Sprva je študirala fiziko na École Normale Supérieure, nato pa se je, namesto da bi začela s pisanjem diplomskega dela iz kozmologije, končno odločila, da se posveti petju. Leta 2003 je bila sprejeta v Operni Studio v Zürichu in se kot podiplomska študentka vpisala na CNSM v Parizu. Prejela je drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju v petju v Toulousu, nagrado Hope na tekmovanju Montserrat Caballé, nagrado Fourth, nagrado občinstva v Vervierju, kot tudi nagrado Akademije na festivalu Aix-en-Provence itd. Veliko je sodelovala z M. Walkerjem in C. Ludwig, ki sta jo podpirala od samega začetka.
Nastopila je v vlogah Feklushe (Katia Kabanova), Die Schleppentragerin (Elektra) Prve dame (Čarobna piščal) v operni hiši v Zürichu in v Franciji, bila je Pamina (Čarobna piščal), Fiordiligi (Cosi fan tutte), Donna Elvira (Don Giovanni), Kontesa (Nozze di Figaro), Musetta (La Bohème), Violetta (Traviata), Diane (Orphée aux enfers) in Mélisande (Pelléas et Mélisande), kakor tudi Fanny v Marius et Fanny Vladimirja Cosme v Marseillu, kjer je pela s Sébastienom Guèzeom.
V sodobnem repertoarju je kot prva nastopila v Medei Guillaumea Conessona in pela Julijo (v Roméo et Juliette, Pascala Dusapina) v Opéra Comique, kot tudi Chantal (le Balcon) Petra Eotvosa. Čeprav je mlada, je že sodelovala s prestižnimi dirigenti, kot so E. Inbal, C. von Dohnanyi, H. Niquet, A. Altinoglu, J. Rohrer in M. Letonja. Še posebej je cenjena, ko se pojavlja v recitalih in zaradi svojih norveških korenin, jo naravno privlači skandinavski repertoar, ki ga izvaja ob V. Coqu, S. Manoff, J.-P. Collardu ali kvintetu Moraguès. V svoje programe v France Musique jo redno vabita G. Le Gallic (“Dans la Cour des Grands”) in A. Butaux (“Un Mardi idéal”), prav tako pa E. Ruggieri v okviru njene “Musiques au Cœur”.
Leta 2009 je nastopila kot Manon v Esplanade St-Etienne. Kasneje je bila Fanny v Avignonu, Annina (v Menottijevi Saint of Bleeker Street) v operi v Marseillu, Musetta v operi v Monacu, Mélisande  v Opéra Comique, kjer ji je dirigiral Sir J. Eliot Gardiner in Vincenette (Mireille) v Chorégies d’ Orange.

TANJA BARONIK

Tanja Baronik je rojena v Mariboru, kjer je tudi diplomirala na Srednji baletni šoli. Po končanem šolanju je naredila avdicijo v SNG Maribor, kjer je postala solistka. Odplesala je solistične vloge v uprizoritvah, kot so Serenada, Bolero, Suita, Poesies, Deklica in morje, Štirje letni časi, Peter in volk, Hrestač, Peer Gynt, Don Kihot, Romeo in Julija, West Side Story, Giselle, Bajadera, Francesca de Rimini, Spartak, Trnuljčica, Labodje jezero, Grk Zorba. Gostovala je v Ukrajini, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Črni gori, Luksemburgu, Izraelu, na Hrvaškem, Portugalskem, Madžarskem in Danskem. Za svoje poustvarjalne uspehe na področju klasičnega baleta je leta 2003 prejela nagrado Lydie Wisiak, ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, dve leti kasneje pa še Glazerjevo listino za dosežke na področju kulture.

VASILIJ KUZKIN


Rojen v Uzbekistanu, v mestu Karši. Srednjo baletno šolo je končal v Taškentu leta 1991 in dobil naziv baletnega plesalca. Istega leta se je zaposlil v Akademskem gledališču Opere in baleta v Harkovu, v Ukrajini, kjer je sodeloval v vseh klasičnih in sodobnih baletnih in opernih predstavah. Leta 1993 se je preselil v Moskvo in tam delal v Centru moderne koreografije do leta 1995, ko je uspešno opravil avdicijo in se zaposlil v baletnem ansamblu Opere in baleta SNG v Mariboru.
Leta 2006 je diplomiral na Nacionalni univerzi za kulturo in umetnost v Kijevu, Ukrajina.